Novice

Zadnja novica

MARATHON DES SABLES 2010-04-20

Po lanskem 4. mestu niti nisem bil prepričan, da bom sploh šem nastopil na tem maratonu. Želel sem si uvrstitev v prvo dvajseterico, uspelo pa mi je res veliko več. Obenem sem ugotovil da so stopničke še zelo daleč. Poleti sem staknil manjšo poškodbo, ki pa se je zavlekla v pozno jesen. Zamudil sem nekaj zanimivih tekmovanj. Na dobro formo sem lahko računal šele aprila, tako sem se ponovno prijavil ravno na ta maraton. S pravim tekaškim treningom sem pričel šele v začetku januarja. Naslednje tri mesece sem res kar dobro treniral brez kakšnih posebnih težav, vmes opravil višinske priprave, bolj pazljiv sem bil pri prehrani, pričel sem uživati kapljice CELL FOOD, saj sem zadnji mesec član tesne skupine. Na startu sem se počutil res v vrhunski formi. Prepričan sem bil, da zmorem poseči po najvišjih treh mestih.

Nekaj primerjav z lanskim letom: Na startu nas je bilo kakih 200 več, se pravi več kot 1000, to pomeni vse povsod še večjo gužvo in vrste. Lani je dež onemogočil izvedbo vseh etap, zato nam je ostajalo precej prostega časa, letos pa je bil urnik kar precej natrpan. Temperatura zraka je bila v povprečju kakih 15°C višja kot lani, podnevi blizu 40°C v senci, ponoči skoraj nismo potrebovali spalnih vreč. Na startu sem imel 11kg težak nahrbtnik, sicer enako kot lani, vendar lani smo potrebovali za en dan manj hrane. Malo sem spremenil sestavo hrane, več sem imel maščob (temna čokolada, proteinsko energetske bare z maščobami) manj pa ogljikovih hidratov (mueslijev, energijskih barov, instant testenin). Hrane sem imel v povprečju 950g na dan kar je bilo okoli 4000kcal, lani 1300g za okoli 4500 kcal. Zadnji mesec pred odhodom sem vso to hrano dodobra preizkusi. Pojavil pa se je problem na tekmi zaradi hude vročine. Vsi tekmovalci smo imeli problem z pomanjkanjem apetita, razen tistih, ki so na račun manjše teže v nahrbtniku stradali. Nasploh so se nam upirale sladke stvari. Edino željo sem imel po slanih stvareh, na srečo sem imel s sabo posebej za maraton pripravljen goveji pršut (Mesarstvo Maver), s pomočjo pršuta je šla tudi čokolada lažje dol. Že lani smo morali skrbno delati z vodo (10,5 l na dan), letos pa je bilo sploh pomanjkanje. Voda v plastenkah 1,5L je bila od sonca pregreta na blizu 40°C. Lani sem imel veliko težav z peskom v copatih, zato sem letos sam izdelal gamaše. Dva meseca sem preizkušal razne vrste blaga in lepila. Uspelo mi je narediti zelo dobre gamaše za pesek, ki se sicer dobro obnesejo tudi v snegu in dežju. Tudi z izbiro copatov sem bil izredno zadovoljen, letos sem tekel v copatih Salomon LAB.

TEKMA

1. etapa 29km. Uvodno etapo sem končal na 12. mestu. Tekel sem ves čas nekoliko rezervirano, brez kakšnih posebnosti. Opazil sem, da Američan Michael Wardian resno misli z napadom na 1. mesto. Lanskoletni zmagovalec Mohamed Ahansel (že 12-kratni zmagovalec te tekme) pa je pokazal da je letos razred zase.

2. etapa 35km. Proga je potekala po dokaj hribovitem terenu. Ves čas sem tekel sam nekje okoli 13 mesta in imel občutek, da so mi vsi pobegnili že predaleč naprej. Šele v zadnjih osmih kilometrih sem opazil v daljavi peterico in jih tudi zelo hitro ujel v zadnjem zelo hudem vzponu. Vzponu je sledil še strm spust po suhi skalnati strugi reke. Tu sem jih tudi uspel prehiteti. Končal sem na 8. mestu v skupnem pa napredoval na 7. mesto

3. etapa 40km, zelo vroč dan brez vetra. Namen sem imel teči zelo rezervirano zaradi naslednje 80 km dolge etape, pa je bilo še to prehitro glede na hudo vročino. Etapa sicer ni bila težka, prečkali smo neskončno dolga suha slana jezera. Nekje na polovici sem na hitro ujel in prehitel enega od favoritov Italijana Lorenza Trincherija ki je ime težave z želodcem. Tik pred zadnjo kontrolno točko na 35. km sem tudi sam začutil, da me vročina pošteno načenja. Vodo sem dobil ravno pravi čas in zelo previdno nadaljeval. Takoj za tem sem prehitel Američana, tudi on je imel težave z želodcem in je hodil. To mi je dalo še veliko dodatne motivacije. Po tej etapi tudi z mojim želodcem ni bilo vse v redu. Le s težavo sem zaužil nekaj malega hrane, šele proti večeru sem se spet počutil bolje.

4. etapa 82 km. Najboljših 50 skupni razvrstitvi nas je startalo ob 12. uri, ostali pa že ob 9.uri. bil je zelo vroč dan, 38°C v senci pa še brezvetrje. Tekel sem s svojim načrtovanim tempom, ki mi ga je narekoval merilec srčnega utripa. Po treh urah teka sem začutil, da z mano ni vse v redu, moral sem se že začeti kar truditi, da sem lahko tekel z želenim tempom. Nekje po petih urah mi je hitrost že tako padla, da sem pričel razmišljati o odstopu, bil sem šele na dobri polovici, in vedel sem da bom samo še počasnejši. Zavedal sem se da izgubljam možnosti za visoko uvrstitev. Počutil sem se povsem izpraznjenega, energetski napitki in hrana pa so se mi upirali. Želel sem si edino hladne vode. V glavi sem imel samo še odstop. Vseeno sem začel hoditi proti naslednji kontrolni točki, nekako mi je uspelo vase spraviti en močnejši obrok v obliki »recovery drinka«. Večkrat sem se tudi ustavil in ulegel v pesek za nekaj minut. Tukaj je na mestu vprašanje, ki mi ga pogosto zastavljajo, o čem razmišljam ko tečem. Običajno razmišljam o povsem običajnih stvareh, v tem trenutku pa sem imel v glavi same negativne misli. Prav poizkušal sem najti kakšno pozitivno misel, pa se je vsaka obrnila na črno. Dohitel me je tudi Nemec Armin Hohenadler s katerim sva tekmovala za isto moštvo. Tudi on je imel kar precej težav. Drug drugega sva spodbujala. Malo so se mi povrnile moči in sklenil sem nekako iti do konca. Zadnjih 20 km sem spet začel teči, resda zelo počasi vendar vseeno sem lažje tekel kot hodil. Na cilj sem prišel malo pred polnočjo kot 40. V skupnem seštevku sem nazadoval na 19. mesto. Bil sem zelo utrujen in razočaran. Prepričan sem bil da po 33 – ih urah počitka ne bom na startu naslednje 42km dolge etape. Spal sem skoraj 12 ur, preostanek dneva sem poizkušal čim več pojesti, da si povrnem energijo.

5. etapa 42km. Na startu sem se odlično počutil, vendar pa me je skrbelo, če sem se res dovolj regeneriral. Prvo uro sem tekel rezervirano. Opazil sem da so moji konkurenti kar precej utrujeni, kar me je precej motiviralo in odločil sem se teči hitreje. Do konca sem jih prehiteval enega po enega in končal na 5. mestu. V prejšnji etapi sem si nakopal precej velik zaostanek, zato nisem imel kakšnega posebnega upanja na napredek v skupnem seštevku. Sedaj sem bil vesel da nisem odstopil, zaradi mojih zvestih navijačev, sponzorjev, pa tudi v ekipnem seštevku je bilo še upanje na dobro uvrstitev.

6. etapa 21km. Zadnja etapa. Noč je bila malo hladnejša, tudi jutro je bilo bolj sveže in vetrovno kot prejšnje dni. Kakšnih sprememb v skupnem seštevku ni bilo pričakovati, zato marsikdo ni več tekel na vso moč. Počutil sem se dobro, zato sem se odločil teči na vso moč. Četverice najboljših nisem uspel slediti, so pa vsi ostali zaostali daleč za menoj že takoj na začetku. Za konec so nam pripravili najlepšo etapo. Puščava zna biti res prava dolgočasna puščava, v tej etapi pa je bil predvsem zadnji del prav idiličen. Etapo sem končal na 5. mestu, skupno pa na 16. mestu. Na cilju so mnoge pričakali njihovi svojci. Zame prihod v cilj ni bil prav posebej emocionalen. Priznam, imel sem precej višje cilje in tretje mesto v skupnem seštevku je tudi bilo povsem realno dosegljivo letos zame. Tik pred razglasitvijo sem zvedel, da je naša ekipa Eurosport vseeno na stopničkah. Osvojili smo 3. mesto.

Šotor številka 88 je bil osem dni moj dom. Vsako jutro so nas kmalu po šesti uri pregnali ven najeti domači delavci. Z glasnimi vzkliki yela yela so hiteli pospravljati šotore. Imeli so kar težko delo, preko 130 šotorov so morali pospraviti in prepeljati na cilj naslednje etape. V teh šotorih (odprti šotori, lahko bi rekel streha nad glavo)so se dogajale mogoče ravno najlepše zgodbe tega maratona. Razdelili so nas po državah, oziroma jezikih. Največ je seveda Francozov, potem sledijo Angleži, Španci…po 8 v vsaki šotor. Ker sem bil edini Slovenec, so me razporedili v mešani šotor nekje v sredini. Imel sem še to srečo,da nas je bilo samo 6, to pomeni več prostora za odlaganje svojih stvari. Skupaj z mano so bili: Rus Valeriy, znal je samo nekaj osnovnih angleških besed. Dobro sva se ujela, pogovarjala sva se Rusko, Slovensko, Angleško, največ pa z rokami. Venezuelec Gustavo, sicer živi v Italiji, ukvarja se z alpinizmon in pohodništvom, dobro govori Špansko, Angleško, Italjansko in celo nekaj Francosko in Nemško. Šved Bo, letos bo praznoval 50. rojstni dan, ta maraton je bilo darilo, ki si ga je poklonil. Pretekel je že 52 maratonov. Pravi Šved, zelo hladen in vase zaprt, vendar vsak dan ko smo se bolje spoznavali je postajal bolj odprt. Turek Iby, sicer živi v Avstriji. Govori le Turško in Nemško, z njim sem se še najtežje sporazumeval. Turek Ilhan, sicer živi v Nemčiji. On je govoril tudi angleško, tako da sem se lahko sporazumeval z njim. Tekmovalci si sicer ne smejo pomagati med sabo, vendar jih nemogoče nadzirati v šotorih. Tako lahko marsikdo to zlorabi in izkoristi pomoč svojih prijateljev pri prenašanju hrane. Vendar v večini primerov gre tukaj za povsem drobne stvari, ki pa veliko pomenijo za navezovanje novih prijateljstev med povsem nepoznanimi ljudmi. Tako sem jaz na primer lahko pomagal s svojimi izkušnjami svojim sostanovalcem. Edini sem imel s seboj šivanko, nit in lepilo. Recimo Rusu Valeriyu sem pomagal narediti gamaše za pesek kar iz njegove strankarske zastave. Turka sta kuhala svoj tradicionalni čaj in ga ponudila tudi nam ostalim. Še in še bi lahko našteval malenkosti, postali smo res pravi prijatelji. Venezuelec Gustavo je imel velike probleme z vnetjem pokostnice, pa še žulji so se mu infekcirali. Skoraj na koncu, na 5. etapi je imel največ problemov. Uvrstitev mu ni bila pomembna, hotel je samo končati maraton. Spomnil sem se podobnih problemov, ki jih je imel lansko leto moj sostanovalec iz Južno Afriške Republike. Vsi iz šotora smo mu šli naproti, ko je v zadnjih minutah limita še zmogel priti v cilj. To je bil eden izmed trenutkov, ki se mi je najgloblje vtisnil v spomin z lanskega maratona. Enako sem občutil letos, Gustava sem skoraj dve uri čakal v negotovosti na cilju. Več kot 10 ur je potreboval, da je premagal 42 km. Uspelo mu je, njegovega veselja ob pri hodu v cilj ne bom nikoli pozabil.

Trenutno še nimam povsem izdelanih načrtov za nadaljevanje sezone. Po vsej verjetnosti bom spet tekel maraton na gori Olimp v Grčiji konec junija.

10.04.2010
Toni je zaključil še z zadnjo 6 etapo "Marathon des sables" in sicer ponovno s petim mestom in zaostankom borih 5 minut in 21 sekund. V skupnem seštevku se je tako uvrstil na odlično 16 mesto.
ISKRENO Č E S T I T A M O ZA VRHUNSKI DOSEŽEK!!!
Sedaj pa ... zaslužen počitek ...

09.04.2010 23:20
oj!
09.4.10 17.30
danes je bilo z mano spet vse tako kot mora biti. Razdalja klasicnega maratona 42,195 km, start ob 8.15, vetrovno. Veliko lazje je tect pri 30 kot pri 40 stopinjah in vec. Odtekel sem brez kaksnih posebnih tezav, kaksnega posebnega napredka v skupnem sestevku ne morem vec narediti, zato mi tudi 5. mesto v posamezni etapi nekaj pomeni. Sedaj mi je seveda zal ker nisem drugace ukrepal na najdaljsi etapi. se vedno mi manjka izkusenj. vseeno bi bila lahko izguba casa kaksno uro ali 2 manjsa. jutri nas caka se zadnja etapa 21km, kaj bistvenega se ne bo vec zgodilo. imam obcutek da nisem ravno med najhitrejsimi na tako kratki razdalji, vseeno bom dal vse od sebe. kar nekaj tekmovalcev je ze odstopilo, vendar nas je ostalo se vedno vec kot 900.
toni

09.04.2010
Včeraj je Toni še razmišljal ali bi danes sploh tekel predzadnjo preizkušnjo, danes je lahko prepričan, da se je odločil prav, da se je zjutraj postavil na štartno linijo. Odtekel je najboljšo etapo na letošnji izvedbi tega napornega maratona. Etapa je bila enake dolžine kot klasični maraton, vendar neprimerno težja (vročina, podlaga, ...). Etapo je zaključil s časom 3h29m46s, kar je bilo samo 19m12s slabše od dosedaj vsaki dan najhitrejšega Ahansal Mohameda (MAR) in dovolj za 4. mesto danes. S tem izvrstnim rezulatom je popravil skupno uvrstitev, kjer sedaj zaseda 16. mesto, vendar je zaostanek, katerega si ga je pridelal ob težavah na 4. etapi prevelik, da bi lahko cijlal na ponovitev lanskega uspeha. Jutri ga čaka še najkrajša 21km etapa .

09.04.2010
Po naporni 4. etapi, katero je kljub težavam uspešno zaključil na ne ravno slabem 40. mestu, sedaj v seštevku štirih etap zaseda 19. mesto z zaostankom 6h00m42s. Upajmo, da mu bo dan počitka povrnil moči in bo uspešno odtekel še zadnji dve etapi.
Danes smo se vsi spraševali, kaj se ja dogajalo na 4. etapi, žal sta spodnji dve sporočili prišli z zelo veliko zamudo. Upoštevati moramo, da Sahara ni ravno prepredena z optičnimi kabli in brezžičnimi komunikacijami, kot smo jih vajeni tukaj in da je verjetno vsak od čez 1000 udelezencev želel kaj sporočiti v domovino.

08.04.2010 23:34
8.4.2010 ob 17.50 se enkrat se oglasam danes. pocasi prihajam k sebi. vsi imamo probleme s pomanjkanjem apetita v tej vrocini. predvsem sladke stvari nam ne disijo vec. ze na tretji etapi me je posteno zdelalo sonce, vendar sem se kar uspesno prisel do cilja. potreboval sem kar nekaj casa da sem lahko pricel jesti. ze tako omejene kolicine hrane nisem bil sposoben pojesti, zato je to tudi eden izmed vzrokov za slab nastop na vcerajsnji 82 km dolgi etapi. isto se mi dogaja danes. na vso silo poizkusam cimvec pojest. jutri nas caka 42 km dolga etapa, nakopal sem si precej velik zaostanek, zato bom poizkusal vsaj obdrzati 19. mesto. razen utrujenosti ne cutim kaksnih znakov poskodb. pred kako uro sem dobil tudi vasa sporocila, hvala za spodbudo! bom castiu pivo v FLIRTU

08.04.2010 23:33
oj! kuhan in pecen. vrocina me je delala. 3 ure sem se nekako normalno tekel, potem pa sem ze cutil da zmano ni vec vse uredu. nekje po sedmih urah sem povsem zahodil, veckrat sem se moral povsem ustaviti, tako sem se ze trdno odlocil da na 4. kontrolni tocki na 50 km odstopim. ko sem prihodil do tja, sem si rekel da poizkusim pocasi se do predzadnje. odlocitev o odstopu je bila zelo tezka, pa sem si mislil mogoce prehodim do konca, pa odlocitev prestavim na naslednji dan. tako sem se odlocil iti do konca, zadnji 2 uri sem celo pretekel. ves cas sem na kontrolnih tockah jemal maksimalno kolicino vode, povsem dehidriran nisem bil, sem pa s tezavo pil energetske napitke, tako da sem proti koncu pil vecinoma samo se vodo. voda v plastenkah 1,5 l je pregreta od sonca in ima blizu 40 C. kot sem videl nuradne rezultate sem sedaj skupno na 19. mestu. jutri se bom odlocil, povsej vrjetnosti bom nadaljeval se zadnji 2 etapi. vsaj dvajseterica

07.04.2010 23:33
oj! kuhan in pecen. vrocina me je delala. 3 ure sem se nekako normalno tekel, potem pa sem ze cutil da zmano ni vec vse uredu. nekje po sedmih urah sem povsem zahodil, veckrat sem se moral povsem ustaviti, tako sem se ze trdno odlocil da na 4. kontrolni tocki na 50 km odstopim. ko sem prihodil do tja, sem si rekel da poizkusim pocasi se do predzadnje. odlocitev o odstopu je bila zelo tezka, pa sem si mislil mogoce prehodim do konca, pa odlocitev prestavim na naslednji dan. tako sem se odlocil iti do konca, zadnji 2 uri sem celo pretekel. ves cas sem na kontrolnih tockah jemal maksimalno kolicino vode, povsem dehidriran nisem bil, sem pa s tezavo pil energetske napitke, tako da sem proti koncu pil vecinoma samo se vodo. voda v plastenkah 1,5 l je pregreta od sonca in ima blizu 40 C. kot sem videl nuradne rezultate sem sedaj skupno na 19. mestu. jutri se bom odlocil, povsej vrjetnosti bom nadaljeval se zadnji 2 etapi. vsaj dvajseterica

06.04.2010 23:15
oj! letos pa je taprava sahara. vroce! sele po tretji uri zjutraj je neakj svezine. danasnjo etaqpoo sem se hotel malo prisparat za jutrisnjo 82 km dolgo, pa mi je to prislo prav ze na koncu danasnje 40 km dolge, na 34.km sem imel kar nekaj problemov vrocino, na sreco je bila takoj za tem kontrolna tocka z vodo in sem prisel k sebi, dodatno motivacijo sem dobil ko sem prehitel do sedaj skupno drugega americana michaela wardiana, na sploh se je danes vrstni red na vrhu zelo spremenil. start jutrisnje etape ej ob 12 uri, vrocina presega 40C zato bom zacel res zelo pocasi, prvih deset nas ima tudi gps sledilne naprave, upam da ne samo zaradi lepsega, da se nas da spremljat na internetu. sporocila mi lahko posiljate prek uradne internetne strani. moja startna st je 89. vroc suh pozdrav iz Sahare Toni

06.04.2010
S tretjo, 40km etapo, je Toni opravil v 3h34m57s, zaostanek za najhitrejšim domačinom Ahansal Mohamedom (Maroko) je zaostal 33m52s. V razvrstitvi po treh etapah zaseda 8. mesto s skupnim zaostankom 1h26m32s za ze prej omenjenim vodilnim tekačem.

05.04.2010
V cilj 35km dolge druge etape je prišel kot 8. s časom 3h25m18s in zaostankom 31m40s. V seštevku dveh etap se je povzpel na 7. mesto. Današnja trasa je bila speljana preko nekaj hudih vzponov (do 25%).

04.04.2010
Na prvi etapi Toni zasedel 12. mesto s časom 2h32m08s in zaostankom 21 minut. Etapa je bila dolga 'samo' 29km, kar mu ni najbolj pisano na kožo. Včeraj so namerili 40°C in 12% vlažnost.

31.03.2010

Dan pred odhodom na Marathon des sables. Stvari imam na kupu, vendar bom vse do starta v nedeljo v dilemi, kaj vzeti s seboj. Zgleda da bo teža nahrbtnika pod 10 kg.

Rezultate lahko sproti spremljate na tej strani in pa na uradni strani maratona www.darbaroud.com

Kaj je to Marathon des sables sem podrobno opisal že lani: klikni tukaj!

Hvala za pomoč Fizioterapiji FUCHS

Nekaj novih fotografij v opremi Salomon, foto Uroš Hočevar:

15.03.2010

Marathon des sables 2010

Start 4.april, cilj 10.april. 7dni, 6etap, skupaj 250

Predvsem zadnja dva meseca sem kar dobro treniral, bi pa prav prišel še kakšen dodaten mesec. Mislim, da sem vseeno bolje pripravljen kot lani. Kar nekaj stvari sem spremenil pri opremi, predvsem pa pri prehrani. Lani sem imel daleč najtežji nahrbtnik med vsemi vodilnimi tekmovalci. Hrane bom imel malo manj, zmanjšal bom delež ogljikovih hidratov povečal pa bom delež maščob. Na tem področju mi nihče ne zna kaj dosti svetovati, zato sem prisiljen sam eksperimentirati. Zelo malo je takih tekmovanj, kjer tekmovalci s sabo nosijo hrano za cel teden. Že za navaden cestni maraton je potrebno nabrati veliko izkušenj glede hrane in pijače, zato je ta maraton zares nekaj posebnega. Gramsko natančna tehtnica je ves čas pripravljena na mizi. Upam, da bo nahrbtnik na startu tehtal manj kot 10 kg. Tudi letos bom nastopil za ekipo EUROSPORT skupaj z mano sta še Nemec Armin Hohenadler in Britanec Matthew Chorlton.

Zadnji test nameravam opraviti v Sežani, nastopil bom na 21 km v kompletni saharski opremi.

Tekmujem v opremi , na točeno pivo Heineken hodim v , to sta na žalost edina dva moja letošnja sponzorja

2.3.2010

Od danes naprej sem član testne skupine CELL FOOD.

30.10.2009

Marathon des sables 2010

Plačal sem del startnine, se pravi mislim resno! Poškodba še ni povsem sanirana, ampak gre na bolje.

29.08.2009

Ultra trail Mont Blanc

Bolečine v stopalu so bile premočne, zato sem po petih urah teka odstopil. Na startu sicer bolečine nisem čutil, sem pa bil precej psihično obremenjen s tem, tako da nisem mogel uživati v enkratnem vzdušju.

26.08.2009

Dan pred odhodom na ultramaraton Toni ni nič kaj optimističen. Bolečina v stopalu še ni povsem popustila. Glede na to, da Toni nima v načrtu v naslednjih mesecih nobenega drugega maratona, bo vseeno poizkusil nastopiti na tem 166 km dolgem gorskem maratonu. V normalnih okoliščinah bi pričakoval rezultat nekje okoli 24 ur.

start v petek 28.08.2009 ob 18.30

v živo lahko spremljate rezultate na http://utmb.livetrail.net/

17.08.2009

naslednji izziv - ULTRA MARATON OKOLI MONT BLANCA

166km 9400m +- višinske razlike, rekord proge okoli 20ur, časovni limit 46 ur, udeležba omejena na 2300 tekačev

start 28. augusta ob 18.30

Priprave ne potekajo po načrtu, saj ima Toni nekaj težav s stopalom. Upa, da se bo stanje s pomočjo fizioterapevta izboljšalo.

11.07.2009

Toni od sedaj naprej teče v opremi SALOMON

28.06.2009 OLYMPUS MARATHON

Toni je tudi letos tekel na goro Olimp. Za 13 minut je izboljšal lanski čas, kar je zadostovalo za 6. mesto

rezultati:http://www.olympus-marathon.com/index.php?name=Olympusm&file=results&year=2009

Foto galerija...

14. april 2009

Takole je Toni strnil svoje vtise nekaj dni po prihodu z Maratona des sables

Zakaj ravno Matrathon des sables? Po podobni preizkušnji pred tremi leti, na manj znanem maratonu v Mavretaniji, sem se hotel preizkusiti na najvišjem nivoju. Za tekače je ta maraton kot Tour de France za kolesarje ali pa Pariz - Dakar za voznike rallya. Težave sem imel s prijavo, saj se je potrebno prijaviti že skoraj eno leto prej. Imel sem srečo, verjetno zaradi odpovedi kakšnega tekmovalca, so me 7. januarja obvestili, da imajo še prosto mesto. Brez oklevanja sem plačal startnino 2.650 € (startnina vključuje stroške leta iz Pariza v Maroko in nazaj, ter stroške bivanja v Maroku). Novembra in decembra zaradi pomanjkanja motivacije nisem preveč dobro treniral, zato sem poizkusil čim več nadoknaditi. V zadnjih dveh letih sem imel kar nekaj težav z poškodbami, zato nisem hotel tvegati. Treniral sem po občutku, čim več kilometrov, postopoma sem dodajal težo v nahrbtnik. Zadnje treninge sem že lahko odtekel z 12 kg teže. Nisem dajal toliko poudarka na hitrost, ravno zaradi tveganja poškodb in pa pomanjkanja časa. Posebno poglavje za to tekmovanje je oprema. Od trenutka ko se tekmovanje začne, pa do cilja zadnje etape, morajo tekmovalci s seboj nositi v nahrbtniku vso svojo hrano (minimalno 2000 kcal na dan, se pravi 14000 kcal na začetku), spalno vrečo, oblačila, kompas, nož, prvo pomoč, signalno raketo, svetilko in še nekaj obveznih drobnarij. Skratka organizator priskrbi le vodo. Pričakovane so temperature ponoči pod 12°C podnevi pa tudi čez 40°C. Pri nabavi opreme sem imel kar precej težav. Iskal sem najlažjo opremo, kar pa je na majhnem slovenskem trgu prava eksotika. Rešila me je internetna trgovina. Hrano je bilo lažje nabaviti, saj sem uporabil same preizkušene stvari, se je bilo pa toliko težje odločiti, kako sestaviti jedilnik. Za pomoč se moram zahvaliti Gregorju Hočevarju iz podjetja Sokol. Po res dolgem pogovoru in ob upoštevanju mojih izkušenj mi je brez oklevanja določil kateri so bistveni elementi moje prehrane in pa količino 4400 kcal na dan. Količina se mi je zdela kar velika, predvsem po teži (1.25 kg na dan) vendar sem sklenil da ne bom tvegal, bolje preveč kot premalo. Vso to opremo in hrano sem pripravljal prav do zadnjega trenutka pred odhodom. Skupni stroški prijave in opreme so presegli 4.000€, od tega so mi sponzorji pokrili polovico.

V petek 27. aprila zjutraj je bil organiziran odhod iz Pariza na jug Maroka v mesto Ouarzazat. Tam nas je pričakalo nepričakovano hladno in deževno vreme. Predvideno je bilo da se z avtobusom odpeljemo direktno do bivaka na samem startu 1. etape, kjer naj bi dvakrat prespali pred začetkom. Vendar pa niti bivak niti tekmovalci nismo bili pripravljeni na deževno vreme, zato so nas namestili 20 km stran v hotelih v mestu Enford. za 315 km vožnje z avtobusom smo potrebovali kar 9 ur. Cesta je bila na več krajih tudi do pol metra pod vodo. Organizator je takoj pričel z delom na terenu, iskal je primerno rešitev za izvedbo maratona. Prav neverjetno je , kako se ob navidez rahlem dežju puščava spremeni v potoke, reke in blato. Ob trasiranju proge je voda celo odnesla eno terensko vozilo. Glede na vremensko napoved se je organizator odločil odpovedati 1. etapo. Tako smo kar trikrat prenočili v hotelu. V nedeljo smo uredili se vse ostale formalnosti glede prijave in oddali svojo prtljago, v ponedeljek zjutraj pa se je pričela tako imenovana samooskrba (hrana in oprema iz svojega nahrbtnika). Glede na odpoved 1. etape sem iz nahrbtnika odstranil hrano namenjeno 1. dnevu, tako da je bila teža mojega nahrbtnika na startu točno 11 kg. Pred samim startom smo še prejeli plastenko 1,5 l vode. Brez vrste seveda ni šlo pri nobeni stvari. 850 tekmovalcev kljub dobri organiziranosti ni lahko razporediti in na to sem se moral navaditi v naslednjih dneh (razdeljevanje vode, pri zdravniku, internet). na vsako plastenko in zamašek so nam napisali startno številko in zagrožena je bila kazen v obliki časovnega pribitka, če bi se plastenka znašla kje narobe odvržena. Vso prejeto vodo so nam beležili na kontrolne kartončke, ki smo jih ves čas nosili s seboj.

No in končno start. Na nobeno tekmo se do sedaj še nisem toliko pripravljal, predvsem glede opreme. Zato sem še toliko bolj težko pričakoval pričetek. Start mi je pomenil neskončno olajšanje, saj so odpadle vse skrbi glede opreme, saj sem vedel da se ne da več spreminjati, kar imam pač imam. Edina negotovost je bila še, kako hitro se vse skupaj začelo? Ali sploh spadam sem? Ko bi vsaj lahko začel nekje med petdesetimi, se bom že nekako do konca prebil med prvih 20.

Vse se je izšlo kot sem si želel. Brez težav sem začel nekje med tridesetimi. Že po treh kilometrih so nas pričakale prve sipine. ujel sem svoj ritem, nisem se oziral na druge. Ni bilo dosti časa za opazovanje narave, tekmovalna mrzlica je bila prehuda. Etapo sem končal na 13. mestu. Zamerim organizatorju pozno objavo neuradnih rezultatov, prepričan sem bil da sem okoli 20. mesta, šele več utr po prihodu v cilj sem zvedel za uvrstitev. to se je dogajalo potem vsak dan. Po prihodu v cilj sem prejel 4,5 l vode, to je moralo zadostovati do naslednjega jutra. Odvlekel sem se v šotor št. 89 (ne šotor, platnena streha nad glavo). Tu nas je bilo osem, poleg dveh sotekmovalcev iz moje ekipe Eurosprt, še njuni prijatelji iz Hong konga in Južnoafriške republike (vsi Angleži po rodu). Začelo se je basanje s hrano. Moja taktika je bila: čim več hrane za hitro regeneracijo in čim več energije za naslednjo etapo. Privoščil sem si tudi udoben Termarest, ker sem nameraval večino prostega časa preležati. Prva noč je bila izredno hladna in še vetrovna povrh vsega. Poleg kratkih tekaških hlač in majice sem imel še dolge rokave in hlačnice Dryarm in kombinezon iz tyveca. Prav kombinezon se je izkazal za nepogrešljiv v vetru. Vse to sem imel na sebi, pa me je proti jutru še zeblo v spalni vreči, ki je obljubljala komfortno spanje pri + 8 °C.

2. etapa je bila dolga 35 km. Že sam start je bil veliko počasnejši kot prejšnji dan. Tekel sem veliko bolj sproščeno kot prvi dan in brez kakšne posebne muke dosegel 7. mesto, v skupnem seštevku pa napredoval na 10. mesto. Med tekom sem sicer čutil, da imam v copatih nekaj peska in verjetno tudi že kakšen žulj, šele ko sem se sezul pa sem videl, da stvar le ni tako nedolžna. Črn noht na palcu, veliki žulji na mezincih in še nekaj manjših žuljev. Obiskal sem zdravniški šotor. Bil sem precej razočaran nad njihovo pomočjo. Bil sem čisto prvi v šotoru, ki je kasneje oblegan stani tekmovalcev. Tam je bilo en kup zdravnikov, ki so se pregovarjali kdo mi bo sploh pomagal. Potem pa končno eden, ki se je odločil da me bo prevzel, se mi je zdel tako neodločen in previden, se še skoraj žulja ni upal predreti. Mi je prijateljica iz Anglije, ki se je že prejšnje leto udeležila tega tekmovanja svetovala, da se ni kaj dosti zanašati na njihovo pomoč, zato sem imel v svojem bogato založenem nahrbtniku dovolj obližev do konca tekmovanja in sem sklenil, da se nebom več zanašal na njihovo pomoč. Proti večeru so nas presenetili z novico, da bo naslednja etapa dolga kar 91 km, kar je največ v 24 letni zgodovini tega tekmovanja. Ko sem malo bolje premislil, sem bil te novice pravzaprav kar vesel. Vedel sem da je to edina res prava priložnost za morebitno napredovanje v skupni razvrstitvi. Še enkrat sem premislil. kaj vse bi lahko odvrgel, da zmanjšam težo. Drugo etapo sem odtekel z 9,5 kg težkim nahrbtnikom. Odvrgel sem nekaj hrane, predvidene za zadnjo samo 17 km dolgo etapo, en bidon, odpovedal pa sem se tudi veliko drobnarijam od kozmetike do prve pomoči; Ves čas so me zbadali kolegi v šotoru, kaj nosim toliko prtljage s sabo, jas pa sem jim odgovoril, da bom sedaj naredil pravi EXTREME MAKEOVER v svojem nahrbtniku ( originalna oddaja Extreme makeover mi ni povsem tuja, saj sem pred tremi leti tekel v Mavretaniji skupaj z producentom te ameriške oddaje Charliem Englom). Težo sem zmanjšal na 6,6 kg.

Nikoli prej še nisem pretekel 91 km v enem kosu, pa se nisem ustrašil. Pogumno sem si določil enakomeren tempo teka na merilcu srčnega utripa (upošteval sem povprečje prejšnjih dveh etap in pa vse moje dosedanje izkušnje s tekmovanj in treningov). 50 najboljših nas je štartalo ob 12. uri, ostali pa že ob 9. uri. Tako mi ni bilo dolgčas, čeprav sem tekel sam, saj sem po parih urah že začel prehitevati tekmovalce iz prve skupine. Šele po šestdesetih kilometrih sem začutil prve znake utrujenosti. Vendar sem na vse skupaj pozabil ko sem že v mraku na 70-tem kilometru dohitel in prehitel Američana (Aktualni ameriški prvak na 50 milj, 100 milj, 100km...). Tempo mi je malenkost popustil šele zadnjih 10 km, pa še to predvsem zaradi zelo zahtevnega terena, imel sem namreč ultralahko šibko naglavno svetilko. Na cilju sem bil res pošteno utrujen. Odvlekel sem se v šotor in se zavil v spalko. Komaj sem se zmotiviral, da si pripravim večerjo. Lahko bi zaspal tudi brez, vendar sem imel le 36 ur časa za regeneracijo za naslednjo, 42 km dolgo etapo. Niti nogavic si nisem sezul, čeprav sem vedel, da se spodaj marsikaj dogaja. Predvsem na peti sem čutil nov, velik, že zdavnaj predrti žulj. Šele zjutraj sem zvedel, kakšen napredek sem dosegel. Nekaj tekmovalcev je tudi odstopilo in napredoval sem celo na 4. mesto.

Začele so krožiti neuradne govorice, da naj bi zadnja etapa odpadla. Uradno so nam to potrdili šele zvečer. Tako sem lahko za četrto etapo še dodatno zmanjšal težo nahrbtnika. Sedaj sem imel res enako težo kot večina ostalih najboljših. Za zadnjo maratonsko 42 km dolgo etapo sem imel 9 minut naskoka pred 5. uvrščenim maročanom. Prepričan sem bil, da je imel pač slab dan na najdaljši etapi in bo z lahkoto to nadoknadil. Nisem bil posebej obremenjen. Nameraval sem kar se da optimalno odteči zadnjo etapo in doseči vsaj 5. mesto v skupnem seštevku, saj sem imel že kar varno razdaljo do naslednjih zasledovalcev. Do polovice je šlo vse povsem po načrtih. Potem pa sem na hribovitem delu, pri spustu nenadoma začutil bolečino v stegenski mišici. Vse skupaj ni bilo nič posebnega, le malo sem moral zmanjšati hitrost do konca. Je pa bilo to eno resno opozorilo, kako lahko malo manjka da se vse skupaj podre. Predvsem po slabih izkušnjah s poškodbami iz zadnjih dveh let sem se lahko kar precej zamislil. Povsem možno bi bilo, da bi tako izgubil kar nekaj mest.

Prihod v cilj in olajšanje. Ne ni bilo povsem tako. Spet čakanje na rezultate. Sedaj sem si prav želel obdržati to 4. mesto. Kaj če me jih je prehitelo še kaj več? Vmes je prihajalo v cilj čedalje več tekmovalcev. Številne so prišli pričakati svojci. Vzdušje je bilo nepopisno. Šele po štirih urah sem zvedel da sem ostal 4. in šele takrat se je maraton za mene res končal. Še malo več časa pa je trajalo za objavo v ekipnem delu tekmovanja. Tu pa je moja ekipa Eurosport slavila popolno zmagoslavje.

Ob 18 uri smo po dolgem čakanju v vrsti spet prišli do prave večerje. Nič posebnega se mi ni zdelo, saj sem imel ves čas s seboj kar dobro hrano. Poleg smo dobili tudi pločevinko piva 2,5dl (ali lahko naredijo še manjšo?). Še eno noč smo ostali v svojih šotorih, naslednji dan pa dolga vožnja do hotela ob letališču. Šele tu smo prejeli nazaj svojo prtljago. Sledilo je tuširanje in odmakanje, prvo po šestih dneh. Med tekmovanjem ni bilo na voljo vode za umivanje. V poštev so prišli le osvežilni robčki. Kasneje, ko sem bil umit in sem že nekaj časa jedel normalno hrano, sem se ob vonju moje prtljage zavedal, da še nekaj časa ne bom maral energetskih napitkov, ploščic in podobne hrane.

V nedeljo popoldan smo imeli svečano razglasitev, v ponedeljek ob 12. uri pa povratek v Pariz

No in še zaključek:

Najpogostejša vprašanja zadnje dni: greš naslednje leto spet? Boš šel na zmago? Res sem bil mogoče precej kritičen glede organizacije tega tekmovanja, vendar tako je povsod na velikih množičnih tekmovanjih. Organizator se sicer potrudi maksimalno ugoditi večini, tako slabšim kot boljšim tekmovalcem. Vendar jaz sem šel sem tekmovat z namenom, da se pomerim z najboljšimi. Če bi imel za cilj samo preteči to razdaljo v idilični puščavi, bi šel prav gotovo na kakšno drugo tekmovanje. Nisem se še odločil za naslednje leto. Vsekakor bom imel sedaj višje cilje. Ves čas sem razmišljal kje imam še rezervo. Izpostavim lahko dve stvari: lažji nahrbtnik in pa več treninga. Po drugi strani pa se zavedam, da sem imel letos veliko srečo z vremenom, temperature niso presegale 30°C in pa nobenih večjih težav s poškodbami. Tudi motivacija je bila iz dneva v dan večja. Težko bo kaj takega ponoviti. Odvisno pa bo tudi od sponzorjev.

Načrti za prihodnost:

Rad bi nastopil na 160 km dolgem gorskem teku okoli Mont Blanca. Zaradi velikega zanimanja se je izredno težko prijaviti, tako da na to lahko računam šele naslednje leto. Naslednje kar me zanima so štirje maratoni v štirih puščavah http://www.4deserts.com/. V najbližji prihodnosti, junija pa nameravam ponovno nastopiti v Grčiji na gorskem maratonu na gori Olimp. Prejel sem že vabilo organizatorja, imam pa tudi veliko željo izboljšati lansko 5. mesto.

3. april 2009 - 17:45

Saharski maraton se zaključuje – Toni 4.

Končuje se še zadnja 4. etapa (42km). Toni je zasedel odlično 4. mesto. Zadnjo etapo je končal kot 8., vendar si je na najdaljši (91km) 3. etapi pritekel dovolj prednosti pred zasledovlaci in potrdil svoje vrhunske ultramaratonske sposobnosti.

Zmago si je pritekel Mohamed AHANSAL (MAR) s časom 16h27'26", 2. Aziz EL AKAD (MAR) z zaostankom 4'14", 3. Salameh AL AQRA (JOR) 47'40", 4. Toni VENCELJ (SLO) 1h47'09", 5. Mustapha AIT AMAR (MAR) 1h49'11", 6. Lorenzo TRINCHERI (ITA) 2h14'27".

2. april 2009

Vodstvo tekmovanja se je odločilo, da sobotna etapa odpade. Do cilja je tako samo še 42km dolga 4. etapa.

2. april 2009

Končana najdaljša etapa (91km) - Toni 4.

Zaradi težkih vremenskih razmer so organizatorji spremenili traso 3. etape, ki je tako postala najdaljša v zgodovini tega tekmovanja. Težke razmere je odlično izkoristil Toni, ki je 3. etapo končal kot 5. s časom 8h59'37" (10,12km/h) in zaostankom 51'15" za zmagovalcem etape. S tem se je povzpel na skupno odlično 4. mesto. Vodilni je še vedno Mohamed AHANSAL (MAR) s časom 13h32'57", 2. Aziz EL AKAD (MAR) z zaostankom 6'20", 3. Salameh AL AQRA (JOR) 37'41", 4. Toni VENCELJ (SLO) 1h28157", 5. Mustapha AIT AMAR (MAR) 1h37'40".

31. marec 2009

Končana 2. etapa (36km) – napredek na 10. mesto

Toni je prišel v cilj kot 9. in se tako v skupnem vrstnem redu po dveh etapah pridobil tri mesta, sedaj je 10. S časom 6h2'17" (povprečna hitrost 11,21km/h), zaostanek za vodilnim je 46'30". V vodstvu pa še vedno Aziz EL AKAD (MAR), 2. Salameh AL AQRA (JOR) in 3. Mohamad AHANSAL.

30. marec 2009

Štart in 1. etapa (33km) - Toni na 13. mestu

Po vseh zapletih je danes ob desetih zjutraj ob vznožju najvišjih maroških sipin štartalo 812 tekmovalcev v prvi etapi tekmovanja „Marathon des Sables“. Temperatura na štartu ob 10h je bila 20°C, na cilju okoli 13h pa 29°C.

Toni Vencelj, član ekipe Eurosport, je zasedel 13. mesto s časom 2h57'18'' in zaostankomza vodilnim 23' 13''. Zmagal je Mohamad AHANSAL (2:34:05), 2. Aziz EL AKAD (2h34'37'') in 3. Lahcen AHANSAL (2h35'21''), vsi trije pa prihajajo iz Maroka in so člani ekipe Kia Motors Maroc.

28. marec 2009

Sahara namočena - 1. etapa odpade

Včeraj pozno zvečer smo prispeli v Erfourd. Za 315 km vožnje z avtobusom smo potrebovali kar 9 ur. Že tako slabe asfaltne ceste so bile na številnih mestigh do pol metra pod vodo. Predvidena je bila nastanitev v šotorih na startu 1. etape, vendar je bilo vse razmočeno, zato so nas nastanili v hotelih v 20 km oddaljenem Erfoudu. Tudi danes še dežuje, zato je jutrišnja 1. etapa odpovedana. Start bo v ponedeljek. Dolžine etap: 2. 33 km, 3. 39 km, 4. 80,5 km, 5. 42km in 6. 17,5 km.

Vsi že nestrpno čakamo začetek. Predvsem nas skrbi glede hrane. Po pogovorih s sotekmovalci sem ugotovil, da je imajo le malo nad milimalno dovoljeno količino (2000 kcal). Jaz sem predvidel 4400 kcal in sem še vedno prepričan v to, čeprav bo moj nahrbtnik z 12 kg na startu med najtežjimi. Pričakujem slabše rezultate v prvih dveh etapah, potem pa napredek v vsaki etapi in upam na končno uvrstitev v prvo dvajseterico.

20. marec 2009

MARATHON DES SABLES kratek opis:

Start v nedeljo 29. marca 2009. 6 etap v povprečju okoli 40km, v sredo najdaljša etapa okoli 75km, v četrtek prosto, zadnja etapa v soboto 4.aprila. Seštevajo se časi posameznih etap. Za ekipni rezultat pa se seštejejo posamezni skupni časi vseh treh tekmovalcev ekipe.

Na letošnji Marathon des sables je prijavljenih 850 tekmovalcev iz 39-ih držav. Glavni favorit za zmago bo do sedaj že desetkratni zmagovalec Maročan Lahcen Ahansal. Po rezultatih sta mu najbližja zasledovalca prav tako Maročana Mohammad Ahansal (dvakratni zmagovalec in sedemkrat drugi) in Aziz El Akad (dvakrat tretji). Od ne Afričanov pa sta favorita Španca Jorge Aubeso Martinez (2. na SP 100km in šestkratni španski prvak na 100 km) in Martin Fiz (dvakratni evropski prvak v maratonu).

Toni pričakuje uvrstitev v prvo dvajseterico. Ima že nekaj izkušenj s podobnega tekmovanja pred tremi leti v Mavretaniji, vendar pa se ta bistveno razlikuje v opremi. Prav teža nahrbtnika bo verjetno odločilna. Kar nekaj je obvezne opreme, ki jo mora tekmovalec ves čas nositi s seboj: nahrbtnik; hrana, minimalno 2000 kcal na dan; spalna vreča; svetilka, obsežen paket prve pomoči, kompas; nož... Noči v puščavi so lahko precej hladne, zato Toni namerava vzeti udobnejšo spalno vrečo (teža 550g) in Termarest podlogo (570g). Poleg kratkih tekaških hlač in majic bo imel s seboj samo še kombinezon iz Tyvec-a (kot papir tanek, uporablja se za zaščito npr. v lakirnicah, 140g). S seboj bo imel le suho dehidrirano hrano, po vsej verjetnosti bo uporabljal hladno, saj bi kuhalnik z posodo pomenil dodatnih 300g teže. Vso to hrano je v zadnjem mesecu že preizkusil, ker tam nebo več možnosti za spremembe. Predvideva porabo 4400 kcal na dan, kar znese okoli 1250 g na dan, skupaj 7,5 kg za 6 dni (sedmi obrok, dobi na cilju). Prav gotovo bodo izkušenejši nosili s seboj manj hrane in manj udobno opremo, vendar si Toni ne upa tvegati. Voda bo na voljo v zelo omejenih količinah: na startu 1,5 l, približno na vsakih 12km 1.5 l in na cilju 4,5 l, kar mora zadostovati do naslednjega dne.

16. marec 2009

Še zadnje priprave na Marathon des sables

Toni je imel zaradi pozne potrditve prijave s strani organizatorja le dobra dva meseca časa za priprave na ta ekstremni maraton. Kljub temu je z opravljenim treningom zadovoljen. Sedaj ga čaka še veliko dela z pripravo opreme. Kot vse kaže bo imel na startu v nahrbtniku okoli 12kg hrane in opreme. Nastopal bo za ekipo EUROSPORT.

Rezultati bodo sproti objavljeni v novicah na tv Eurosport 2 in pa na uradni internetni strani tekmovanja http://www.darbaroud.com/index_uk.php

15. januar 2009

Toni se vrača v Saharo. Tokrat bo tekel na najmnožičnejšem etapnem maratonu na svetu.

Med 29. marcem in 4. aprilom, bo na jugu Maroka potekal že 24. Marathon des sables

Nekaj podatkov:

6 etap v sedmih dneh; najkrajša etapa 20km, najdaljša 75 km, skupaj 245 km; udeležba omejena na 800 tekačev; tekmovalci nosijo s sabo vso hrano in opremo za vseh 7 dni; teža nahrbtnika min. 6kg - max. 15kg; tekmovalci dobijo dnevno 10 - 12 litrov vode; temperatura ponoči okoli 12°C, podnevi do 45°C; maraton poteka po puščavi večinoma po brezpotjih, po številnih peščenih sipinah, od tod tudi ime (SABLE - SIPINA)

Uradna stran: http://www.darbaroud.com/index_uk.php

TOUR DE TIROL

Soll, Austrija,10.-12. oktober 2008

foto:Barbara

Tri tekaške preizkušnje v treh dneh zapored. V petek razgiban ulični tek 10 km, v soboto gorski maraton - KAISER MARATHON 42 km z višinsko razliko +2000m, -800m in nato v nedeljo še mali maraton 21 km tudi na razgibani progi okoli jezera Walchsee.

V močni mednarodni konkurenci je Toni zasedel 7. mesto.

končni rezultati:
1. Jonathan Wayat NZL 4:51:23
2. Daniel Bett KEN         5:02:07
3. Albuin Schwarz A       5:15:13
4. Ambrose Bitok KEN 5:17:22
5. Stefan Widauer A       5:23:09
6. Martin Schedler D      5:23:31
7. Toni Vencelj     SLO   5:31:00
več rezultatov: http://www.tourdetirol.com/fileadmin/redakteure/Bilder/TdT_Gesamt_08_M_W.pdf

Na progi kjer je potekal maraton, bo leta 2009 Svetovno prvenstvo v gorskem maratonu.

Zadnji kilometri Kaiser maratona

SWISS ALPINE MARATHON 78,5 KM

Davos, Švica, 26.07.2008

Dosedaj Tonijev najdaljši enodnevni tek. V konkurenci 700 tekačev je s časom 6ur in 58 minut končal na 11. mestu.

rezultati : http://davos.mikatiming.de/2008/davos/files/K78_men.pdf

na slikah nekaj utrinkov z 78,5 km dolgega maratona

Mt. OLYMP, Grčija 29.6.2008

OLYMPUS SKY MARATHON

Maraton na gori Olimp je dolg 43.8 km, premagati pa je potrebno tudi 3095 višinskih metrov vzponov in 2800 m spustov.

Toni je končal na 5. mestu. S tekom je bil na koncu kar zadovoljen, za višjo uvrstitev pa potrebuje še nekaj podobnih tekem, da si povrne prave občutke. predvsem tek v dolino (sicer tonijevo najmočnejše orožje na gorskih maratonih) mu je povzročal kar precej težav.

foto Olympus marathon

Več na www.olympus-marathon.com

Olympus Sky marathonu: Tekma z bogovi

Radenci 17.maj 2008

TONI VENCELJ letošnji državni prvak v maratonu (42km)

Poškodba gležnja še ni povsem sanirana, vendar je v zadnjem tednu že opravil nekaj treningov po ravni podlagi. prav zaradi tega, ker je proga v Radencih ravninska je imel upanje,da bo maraton lahko pretekel. Dodatno pa je bil tudi motiviran, ker maraton šteje za letošnje Državno prvenstvo.

Razmere za tek so bile zaradi vročine in vetra zelo neugodne.

Toni je končal maraton kot prvi Slovenec z zanj skromnim časom 2.46. pred njim so bili le dva Kenijca, Rus in Belorus.

Leeds Anglija 27.april 2008

SVETOVNO PRVENSTVO V GORSKEM MARATONU Three peaks marathon

Letošnjega tekmovanja za svetovno prvenstvo Toni ni dokončal. Že pri prvem daljšem spustu si je pri padcu na razmočenih blatnih tleh zvil gleženj. nadaljeval je tek še skoraj polovico proge, vendar so bile bolečine pri naslednjem spustu prehude, zato je moral odstopiti.

10. marec 2008

V nedeljo 16. marca 2008 bo Toni Vencelj po 18-ih mesecih ponovno štartal na maratonu. Lani pomladi in poleti so ga pestile poškodbe zato se je udeležil le nekaj krajših tekov, septembra pa je že pričel z pripravami na novo sezono. Priprave so bile dokaj uspešne, kar dokazujejo rezultati z letošnjih uvodnih tekmovanj. 5. mesto v teku na Šmarno goro, 9. mesto na klasičnem polmaratonu 21km v Gorici, z osebnim rekordom 1.12.35, uspešno je tudi končal 130 km dolg trodnevni maraton od Preddvora do Gorjancev.

Nastopil bo v Franciji na enem izmed prvih letošnjih gorskih maratonov v Evropi. TRAIL PETIT DE BALLON je 45km dolg gorski maraton z višinsko razliko +-1800m. Maraton je obenem uvodna tekma francoskega SALOMON pokala v gorskih tekih. Na štartu bo po predprijavah 450 tekačev.

več informacij o tekmi: http://www.rouffach-athletisme.com/

Glavni cilj prvega dela letošnje sezone je svetovno prvenstvo v gorskem maratonu 27. aprila v Angliji.

27.11.2006 Cautarets (F)

Toni Vencelj je na uradnem plakatu za Evropsko prvenstvo v gorskem teku 2007.

http://www.cauterets2007.com/index_en.html

Colorado Springs, 20. avgust 2006

Slovenski maratonec Toni Vencelj je na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu ( Long distance Mountain Running Challenge) osvojil 6. mesto. Zaradi težav s kolenom mu tokrat ni uspelo ponoviti lanskega velikega dosežka, ko je osvojil 2. mesto.

več na ...

Los angeles, ZDA 14. avgust 2006

Za Tonija še zadnje priprave v ZDA

Toni je, kljub težavam s kolenom, opravil še zadnje zahtevnejše treninge pred svetovnim prvenstvom. Njegov partner je bil Charlie Engle, njegov sotekmovalec na Raid Sahara 2006 v Mavretaniji.