Marathon des sables

Foto galerija...

14. april 2009    

Takole je Toni strnil svoje vtise nekaj dni po prihodu z Maratona des sables

Zakaj ravno Matrathon des sables? Po podobni preizkušnji pred tremi leti, na manj znanem maratonu v Mavretaniji, sem se hotel preizkusiti na najvišjem nivoju. Za tekače je ta maraton kot Tour de France za kolesarje ali pa Pariz - Dakar za voznike rallya. Težave sem imel s prijavo, saj se je potrebno prijaviti že skoraj eno leto prej. Imel sem srečo, verjetno zaradi odpovedi kakšnega tekmovalca, so me 7. januarja obvestili, da imajo še prosto mesto. Brez oklevanja sem plačal startnino 2.650 € (startnina vključuje stroške leta iz Pariza v Maroko in nazaj, ter stroške bivanja v Maroku). Novembra in decembra zaradi pomanjkanja motivacije nisem preveč dobro treniral, zato sem poizkusil čim več nadoknaditi. V zadnjih dveh letih sem imel kar nekaj težav z poškodbami, zato nisem hotel tvegati. Treniral sem po občutku, čim več kilometrov, postopoma sem dodajal težo v nahrbtnik. Zadnje treninge sem že lahko odtekel z 12 kg teže. Nisem dajal toliko poudarka na hitrost, ravno zaradi tveganja poškodb in pa pomanjkanja časa. Posebno poglavje za to tekmovanje je oprema. Od trenutka ko se tekmovanje začne, pa do cilja zadnje etape, morajo tekmovalci s seboj nositi v nahrbtniku vso svojo hrano (minimalno 2000 kcal na dan, se pravi 14000 kcal na začetku), spalno vrečo, oblačila, kompas, nož, prvo pomoč, signalno raketo, svetilko in še nekaj obveznih drobnarij. Skratka organizator priskrbi le vodo. Pričakovane so temperature ponoči pod 12°C podnevi pa tudi čez 40°C. Pri nabavi opreme sem imel kar precej težav. Iskal sem najlažjo opremo, kar pa je na majhnem slovenskem trgu prava eksotika. Rešila me je internetna trgovina. Hrano je bilo lažje nabaviti, saj sem uporabil same preizkušene stvari, se je bilo pa toliko težje odločiti, kako sestaviti jedilnik. Za pomoč se moram zahvaliti Gregorju Hočevarju iz podjetja Sokol. Po res dolgem pogovoru in ob upoštevanju mojih izkušenj mi je brez oklevanja določil kateri so bistveni elementi moje prehrane in pa količino 4400 kcal na dan. Količina se mi je zdela kar velika, predvsem po teži (1.25 kg na dan) vendar sem sklenil da ne bom tvegal, bolje preveč kot premalo. Vso to opremo in hrano sem pripravljal prav do zadnjega trenutka pred odhodom. Skupni stroški prijave in opreme so presegli 4.000€, od tega so mi sponzorji pokrili polovico.

V petek 27. aprila zjutraj je bil organiziran odhod iz Pariza na jug Maroka v mesto Ouarzazat. Tam nas je pričakalo nepričakovano hladno in deževno vreme. Predvideno je bilo da se z avtobusom odpeljemo direktno do bivaka na samem startu 1. etape, kjer naj bi dvakrat prespali pred začetkom. Vendar pa niti bivak niti tekmovalci nismo bili pripravljeni na deževno vreme, zato so nas namestili 20 km stran v hotelih v mestu Enford. za 315 km vožnje z avtobusom smo potrebovali kar 9 ur. Cesta je bila na več krajih tudi do pol metra pod vodo. Organizator je takoj pričel z delom na terenu, iskal je primerno rešitev za izvedbo maratona. Prav neverjetno je , kako se ob navidez rahlem dežju puščava spremeni v potoke, reke in blato. Ob trasiranju proge je voda celo odnesla eno terensko vozilo. Glede na vremensko napoved se je organizator odločil odpovedati 1. etapo. Tako smo kar trikrat prenočili v hotelu. V nedeljo smo uredili se vse ostale formalnosti glede prijave in oddali svojo prtljago, v ponedeljek zjutraj pa se je pričela tako imenovana samooskrba (hrana in oprema iz svojega nahrbtnika). Glede na odpoved 1. etape sem iz nahrbtnika odstranil hrano namenjeno 1. dnevu, tako da je bila teža mojega nahrbtnika na startu točno 11 kg. Pred samim startom smo še prejeli plastenko 1,5 l vode. Brez vrste seveda ni šlo pri nobeni stvari. 850 tekmovalcev kljub dobri organiziranosti ni lahko razporediti in na to sem se moral navaditi v naslednjih dneh (razdeljevanje vode, pri zdravniku, internet). na vsako plastenko in zamašek so nam napisali startno številko in zagrožena je bila kazen v obliki časovnega pribitka, če bi se plastenka znašla kje narobe odvržena. Vso prejeto vodo so nam beležili na kontrolne kartončke, ki smo jih ves čas nosili s seboj.

No in končno start. Na nobeno tekmo se do sedaj še nisem toliko pripravljal, predvsem glede opreme. Zato sem še toliko bolj težko pričakoval pričetek. Start mi je pomenil neskončno olajšanje, saj so odpadle vse skrbi glede opreme, saj sem vedel da se ne da več spreminjati, kar imam pač imam. Edina negotovost je bila še, kako hitro se vse skupaj začelo? Ali sploh spadam sem? Ko bi vsaj lahko začel nekje med petdesetimi, se bom že nekako do konca prebil med prvih 20.

Vse se je izšlo kot sem si želel. Brez težav sem začel nekje med tridesetimi. Že po treh kilometrih so nas pričakale prve sipine. ujel sem svoj ritem, nisem se oziral na druge. Ni bilo dosti časa za opazovanje narave, tekmovalna mrzlica je bila prehuda. Etapo sem končal na 13. mestu. Zamerim organizatorju pozno objavo neuradnih rezultatov, prepričan sem bil da sem okoli 20. mesta, šele več utr po prihodu v cilj sem zvedel za uvrstitev. to se je dogajalo potem vsak dan. Po prihodu v cilj sem prejel 4,5 l vode, to je moralo zadostovati do naslednjega jutra. Odvlekel sem se v šotor št. 89 (ne šotor, platnena streha nad glavo). Tu nas je bilo osem, poleg dveh sotekmovalcev iz moje ekipe Eurosprt, še njuni prijatelji iz Hong konga in Južnoafriške republike (vsi Angleži po rodu). Začelo se je basanje s hrano. Moja taktika je bila: čim več hrane za hitro regeneracijo in čim več energije za naslednjo etapo. Privoščil sem si tudi udoben Termarest, ker sem nameraval večino prostega časa preležati. Prva noč je bila izredno hladna in še vetrovna povrh vsega. Poleg kratkih tekaških hlač in majice sem imel še dolge rokave in hlačnice Dryarm in kombinezon iz tyveca. Prav kombinezon se je izkazal za nepogrešljiv v vetru. Vse to sem imel na sebi, pa me je proti jutru še zeblo v spalni vreči, ki je obljubljala komfortno spanje pri + 8 °C.

2. etapa je bila dolga 35 km. Že sam start je bil veliko počasnejši kot prejšnji dan. Tekel sem veliko bolj sproščeno kot prvi dan in brez kakšne posebne muke dosegel 7. mesto, v skupnem seštevku pa napredoval na 10. mesto. Med tekom sem sicer čutil, da imam v copatih nekaj peska in verjetno tudi že kakšen žulj, šele ko sem se sezul pa sem videl, da stvar le ni tako nedolžna. Črn noht na palcu, veliki žulji na mezincih in še nekaj manjših žuljev. Obiskal sem zdravniški šotor. Bil sem precej razočaran nad njihovo pomočjo. Bil sem čisto prvi v šotoru, ki je kasneje oblegan stani tekmovalcev. Tam je bilo en kup zdravnikov, ki so se pregovarjali kdo mi bo sploh pomagal. Potem pa končno eden, ki se je odločil da me bo prevzel, se mi je zdel tako neodločen in previden, se še skoraj žulja ni upal predreti. Mi je prijateljica iz Anglije, ki se je že prejšnje leto udeležila tega tekmovanja svetovala, da se ni kaj dosti zanašati na njihovo pomoč, zato sem imel v svojem bogato založenem nahrbtniku dovolj obližev do konca tekmovanja in sem sklenil, da se nebom več zanašal na njihovo pomoč. Proti večeru so nas presenetili z novico, da bo naslednja etapa dolga kar 91 km, kar je največ v 24 letni zgodovini tega tekmovanja. Ko sem malo bolje premislil, sem bil te novice pravzaprav kar vesel. Vedel sem da je to edina res prava priložnost za morebitno napredovanje v skupni razvrstitvi. Še enkrat sem premislil. kaj vse bi lahko odvrgel, da zmanjšam težo. Drugo etapo sem odtekel z 9,5 kg težkim nahrbtnikom. Odvrgel sem nekaj hrane, predvidene za zadnjo samo 17 km dolgo etapo, en bidon, odpovedal pa sem se tudi veliko drobnarijam od kozmetike do prve pomoči; Ves čas so me zbadali kolegi v šotoru, kaj nosim toliko prtljage s sabo, jas pa sem jim odgovoril, da bom sedaj naredil pravi EXTREME MAKEOVER v svojem nahrbtniku ( originalna oddaja Extreme makeover mi ni povsem tuja, saj sem pred tremi leti tekel v Mavretaniji skupaj z producentom te ameriške oddaje Charliem Englom). Težo sem zmanjšal na 6,6 kg.

Nikoli prej še nisem pretekel 91 km v enem kosu, pa se nisem ustrašil. Pogumno sem si določil enakomeren tempo teka na merilcu srčnega utripa (upošteval sem povprečje prejšnjih dveh etap in pa vse moje dosedanje izkušnje s tekmovanj in treningov). 50 najboljših nas je štartalo ob 12. uri, ostali pa že ob 9. uri. Tako mi ni bilo dolgčas, čeprav sem tekel sam, saj sem po parih urah že začel prehitevati tekmovalce iz prve skupine. Šele po šestdesetih kilometrih sem začutil prve znake utrujenosti. Vendar sem na vse skupaj pozabil ko sem že v mraku na 70-tem kilometru dohitel in prehitel Američana (Aktualni ameriški prvak na 50 milj, 100 milj, 100km...). Tempo mi je malenkost popustil šele zadnjih 10 km, pa še to predvsem zaradi zelo zahtevnega terena, imel sem namreč ultralahko šibko naglavno svetilko. Na cilju sem bil res pošteno utrujen. Odvlekel sem se v šotor in se zavil v spalko. Komaj sem se zmotiviral, da si pripravim večerjo. Lahko bi zaspal tudi brez, vendar sem imel le 36 ur časa za regeneracijo za naslednjo, 42 km dolgo etapo. Niti nogavic si nisem sezul, čeprav sem vedel, da se spodaj marsikaj dogaja. Predvsem na peti sem čutil nov, velik, že zdavnaj predrti žulj. Šele zjutraj sem zvedel, kakšen napredek sem dosegel. Nekaj tekmovalcev je tudi odstopilo in napredoval sem celo na 4. mesto.

Začele so krožiti neuradne govorice, da naj bi zadnja etapa odpadla. Uradno so nam to potrdili šele zvečer. Tako sem lahko za četrto etapo še dodatno zmanjšal težo nahrbtnika. Sedaj sem imel res enako težo kot večina ostalih najboljših. Za zadnjo maratonsko 42 km dolgo etapo sem imel 9 minut naskoka pred 5. uvrščenim maročanom. Prepričan sem bil, da je imel pač slab dan na najdaljši etapi in bo z lahkoto to nadoknadil. Nisem bil posebej obremenjen. Nameraval sem kar se da optimalno odteči zadnjo etapo in doseči vsaj 5. mesto v skupnem seštevku, saj sem imel že kar varno razdaljo do naslednjih zasledovalcev. Do polovice je šlo vse povsem po načrtih. Potem pa sem na hribovitem delu, pri spustu nenadoma začutil bolečino v stegenski mišici. Vse skupaj ni bilo nič posebnega, le malo sem moral zmanjšati hitrost do konca. Je pa bilo to eno resno opozorilo, kako lahko malo manjka da se vse skupaj podre. Predvsem po slabih izkušnjah s poškodbami iz zadnjih dveh let sem se lahko kar precej zamislil. Povsem možno bi bilo, da bi tako izgubil kar nekaj mest.

Prihod v cilj in olajšanje. Ne ni bilo povsem tako. Spet čakanje na rezultate. Sedaj sem si prav želel obdržati to 4. mesto. Kaj če me jih je prehitelo še kaj več? Vmes je prihajalo v cilj čedalje več tekmovalcev. Številne so prišli pričakati svojci. Vzdušje je bilo nepopisno. Šele po štirih urah sem zvedel da sem ostal 4. in šele takrat se je maraton za mene res končal. Še malo več časa pa je trajalo za objavo v ekipnem delu tekmovanja. Tu pa je moja ekipa Eurosport slavila popolno zmagoslavje.

Ob 18 uri smo po dolgem čakanju v vrsti spet prišli do prave večerje. Nič posebnega se mi ni zdelo, saj sem imel ves čas s seboj kar dobro hrano. Poleg smo dobili tudi pločevinko piva 2,5dl (ali lahko naredijo še manjšo?). Še eno noč smo ostali v svojih šotorih, naslednji dan pa dolga vožnja do hotela ob letališču. Šele tu smo prejeli nazaj svojo prtljago. Sledilo je tuširanje in odmakanje, prvo po šestih dneh. Med tekmovanjem ni bilo na voljo vode za umivanje. V poštev so prišli le osvežilni robčki. Kasneje, ko sem bil umit in sem že nekaj časa jedel normalno hrano, sem se ob vonju moje prtljage zavedal, da še nekaj časa ne bom maral energetskih napitkov, ploščic in podobne hrane.

V nedeljo popoldan smo imeli svečano razglasitev, v ponedeljek ob 12. uri pa povratek v Pariz

No in še zaključek:

Najpogostejša vprašanja zadnje dni:  greš naslednje leto spet? Boš šel na zmago? Res sem bil mogoče precej kritičen glede organizacije tega tekmovanja, vendar tako je povsod na velikih množičnih tekmovanjih. Organizator se sicer potrudi maksimalno ugoditi večini, tako slabšim kot boljšim tekmovalcem. Vendar jaz sem šel sem tekmovat z namenom, da se pomerim z najboljšimi. Če bi imel za cilj samo preteči to razdaljo v idilični puščavi, bi šel prav gotovo na kakšno drugo tekmovanje. Nisem se še odločil za naslednje leto. Vsekakor bom imel sedaj višje cilje. Ves čas sem razmišljal kje imam še rezervo. Izpostavim lahko dve stvari: lažji nahrbtnik in pa več treninga. Po drugi strani pa se zavedam, da sem imel letos veliko srečo z vremenom, temperature niso presegale 30°C in pa nobenih  večjih težav s poškodbami. Tudi motivacija je bila iz dneva v dan večja. Težko bo kaj takega ponoviti. Odvisno pa bo tudi od sponzorjev.